Cilj

Pristop je hkrati tudi cilj:
Naš namen je, da človeška vrsta ponovno razvije zavedanje o svojem okolju in hkrati vsem ljudem zadovolji osnovne in druge potrebe. K temu želimo prispevati z zagovarjanjem vedenja o tem, kdo in kaj v resnici smo ter o tem, kako nam znanost, narava in tehnologija (ne pa religija, politika ali denar) omogočajo osebno rast, in sicer, ne zgolj posameznikom, temveč tudi celotni civilizaciji tako v strukturnem kot tudi v spiritualnem smislu. Táko zavedanje sveta nam bo omogočilo, da spoznamo simbiotske in nastajajoče (emergent) elemente naravnih zakonov. Ko bomo to znanje postavili kot temelj osebnih in družbenih institucij, se bo življenje na Zemlji razcvetelo v sistem, ki bo neprestano rasel na pozitiven način in v katerem se bodo negativne družbene posledice, kot so razslojevanje, vojne, pristranskost, elitizem in kriminalne dejavnosti, zmanjševale in, v idealnem primeru, povsem umaknile iz človeškega vedenja.
Večini ljudi je o tej možnosti seveda težko razmišljati, saj nas trenutni sistem neprestano prepričuje, da so kriminal, korupcija in nepoštenost pač vedno prisotni ter da bodo vedno obstajali ljudje, ki želijo drugim škodovati ali jih izkoristiti. Pomembno vlogo pri tej propagandi opravlja religija, saj miselnost na način "mi proti njim" ali "dobro proti zlu" to zgrešeno predpostavko o sebičnosti postavlja za resnično.
Dejansko zgolj živimo v družbi, ki namenoma proizvaja Pomanjkanje. Posledica tega pomanjkanja pa je, da se morajo ljudje obnašati na način, ki jim zagotavlja samoohranitev, četudi to pomeni, da morajo goljufati ali krasti, da bi dobili, kar potrebujejo. Naše raziskave kažejo, da je prav Pomanjkanje eden izmed osnovnih vzrokov za škodljivo človeško obnašanje, ki med drugim vodi do kompleksnih oblik nevroz. Če pogledamo statistične podatke o odvisnikih od drog, zločincih in zapornikih, ugotovimo, da so življenjske izkušnje teh ljudi predvsem revščina in nezdrava socialna okolja.
Ljudje se ne delijo na dobre in slabe; vsakdo je neprestano spreminjajoča se oseba, ki se obnaša glede na svoje življenjske izkušnje. "Kvaliteta" človeškega bitja (če bi ta obstajala) je neposredno povezana z njegovo vzgojo, to je s sistemom vrednot, ki mu je bil vcepljen.
To preprosto resnico naša družba grobo spregleda in dandanes je večina ljudi mnenja, da so tekmovalnost, pohlep in korupcija "vgrajeni" elementi človeškega obnašanja in da moramo zaradi tega imeti zapore, policijo ter celo hierarhijo različnih oblik nadzora, da se družba lahko spoprime s temi "težnjami". To je povsem napačno in nelogično.
Dejstvo je, da se je za temeljite spremembe na bolje potrebno lotiti osnovnih vzrokov. Sistem današnje družbe, ki temelji na "kaznovanju", je zastarel, nehuman in neproduktiven. Ko ujamejo serijskega morilca, večina ljudi najprej pomisli, da si predvsem zasluži smrtno kazen. Prištevna družba, ki razume, kaj smo in kako so ustvarjeni naši sistemi vrednot, bi raje ugotovila kakšni so razlogi za tako obnašanje posameznika. Te informacije bi nato preučil raziskovalni oddelek, ki bi poskusil ugotoviti, kako z izobraževanjem preprečiti nastanek okoliščin, ki so do zločina pripeljale.
Čas je, da nehamo krpati luknje. Čas je, da pričnemo z novim socialnim pristopom, ki je v skladu z današnjim znanjem. Današnja družba je žal še vedno večinoma zasnovana na zastarelih in vraževernih predpostavkah in odločitvah.
Pomembno je poudariti tudi, da ni utopije ali zaključkov. Vsi dokazi kažejo, da so neprestane spremembe prisotne na vseh ravneh. Naša dejanja so sicer tista, ki oblikujejo in ohranjajo obstoječi socialni sistem, a hkrati smo neprestano pod vplivom okolja, ki soustvarja naš pogled na svet. Prave spremembe bodo tako mogoče šele, ko boste ne zgolj spremenili svoje osebno razumevanje in odločitve, ampak se bodo spremenile tudi socialne strukture, ki na to razumevanje in odločitve vplivajo.
Gledano dolgoročno imajo tradicionalne oblike protestov in političnih gibanj na elitne sisteme moči le malo vpliva. Premakniti se moramo preko teh "uporov znotraj sistema" in uporabiti precej močnejše orodje:
Prenehali bomo podpirati obstoječi sistem in hkrati neprestano zagovarjali znanje, mir, enotnost in sočutje. Ne moremo se "boriti s sistemom". Sovraštvo, jeza in "vojna" miselnost ne morejo doseči spremembe, saj so prav to orodja, s katerimi obstoječi koruptni sistemi moči ohranjajo svojo moč.

Distorzija in paraliza

Ko razumemo, da so vsi sistemi nastajajoči (emergent) in se neprestano razvijajo ter da smo na preprost, a globok način vsi simbiotično povezani z naravo in med seboj, smo "prisiljeni" v spoznanje, da je naša osebna integriteta lahko močna zgolj toliko kot integriteta družbe. Tako postane jasno, kako sprevržene in nazadnjaške so naše družbene institucije, katerih ohranjanje lahko označimo kot glavni vzrok nestabilnosti v družbi. Na primer, dolgo je veljalo, da je monetarni sistem pozitivna sila v človeški družbi, saj naj bi prinašal spodbude in napredek. V resnici je monetarni sistem postal orodje za delitev in totalitarni nadzor.
Gre za najostrejšo obliko načela "Deli in vladaj", saj sta v njegovem samem bistvu dve predpostavki: (1) ljudje se morajo boriti med seboj, da bi preživeli; (2) ljudje morajo biti nagrajeni s "spodbudami", da bi naredili kaj pomembnega.
Kar se tiče točke (1), prisotnost "konkurence" zagotavlja, da bo prihajalo do korupcije v družbi na vseh nivojih, saj je osnova take miselnosti ideja "mi proti njim". Mnogi trdijo, da je "sistem prostega trga" dober… vendar pa je v moderni dobi le-ta korupten zaradi slabe politike, klientelizma, neenakopravnih državnih pomoči, itd. Predpostavlja se, da če bi prost trg zaživel v "čisti" obliki, bi bilo vse v redu. Kar pa ni res, saj danes doživljamo prav to - prosti trg na delu, skupaj z vso korupcijo in izjemno težko ulovljivo prednostjo tistih, ki so že na vrhu. Noben zakon ne bo v celoti preprečil trgovanja z notranjimi informacijami, monopolov, izkoriščanja delavcev, onesnaževanja, namerno slabih izdelkov in sorodnih reči. Do tega pride vedno, ko je sistem zasnovan na medsebojnem tekmovanju, saj temelji na tem, da izkoristimo druge ljudi za svoj dobiček.
Premakniti se moramo od teh zatiralskih idealov k sistemu, ki je zasnovan tako, da ljudi podpira, ne pa da jih sili v borbo za preživetje. Kar se tiče točke (2) (da moramo imeti spodbude, da bi bili produktivni) pa gre za žalosten in neverjetno negativen pogled na človeka nasploh. Predpostavka, da mora biti oseba "strukturno motivirana" in tako "prisiljena" v kakršnokoli početje je prav absurdna. Pomislite na čas, ko ste bili sami otrok in o denarju sploh niste še ničesar vedeli. Igrali ste se, bili radovedni in počeli mnoge stvari… zakaj? Ker ste tako želeli. Žal, s časom naš sistem to naravno radovednost in samomotivacijo ljudem uniči, saj smo prisiljeni za preživetje funkcionirati v specializiranem, ''popredalčkanem'' in skoraj vnaprej določenem sistemu dela. Take vsiljene obveznosti v osebi pogosto povzročijo notranji upor, kar pripelje do delitve časa na "službeno" in "zasebno". Lenoba, ki jo za predpostavko jemljejo zagovorniki monetarnega sistema (ki trdijo, da je le-ta "spodbuden") je v resnici le posledica sistema samega. V pravi družbi bi ljudje delovali po svojih naravnih nagnjenjih in bi z delom pripomogli k družbi ne zato, da bodo plačani, ampak ker razumejo, da prispevanje k družbi pomaga njim prav toliko kot vsem drugim. Ta višja zavest je tisto, kar želimo sporočiti. Nagrada za tvoj prispevek k družbi je boljše počutje družbe, kar vzajemno prispeva k tvojemu osebnemu boljšemu počutju.
Pomembno je razumeti, da naš svet trenutno nedvomno vodi majhna skupina vplivnih ljudi na visokih položajih v inštitucijah, ki obvladujejo našo družbo - posel in finance. Trenutne vlade pa prav tako živijo v simbiozi z vplivom in močjo korporacij in bank. Življenjska kri sistema je denar, ki pa je postal zgolj iluzija. Taka iluzija dandanes ni več potrebna, služi pa predvsem kot orodje za manipulacijo in delitev, skupaj z organizacijo družbe, ki zagotavlja elitizem, kriminal, vojne in socialno razslojevanje.
Hkrati ta družba uči posameznike, da je pomembno, da imajo "prav", da je to tisto, kar jim daje vrednost kot človeškim bitjem. To, da imaš "prav", pa je direktno povezano s prevladujočimi vrednotami v družbi. Tako so tisti, ki sprejemajo in podpirajo poglede družbenega sistema "normalni", tisti, ki se z njimi ne strinjajo, pa so "nenormalni" ali celo "protidržavni" in podobno. Osnova tako dogem naše družbene tradicije kot tudi vere v trenutno svetovno ureditev je enaka: Intelektualni Materializem.
Kot smo spoznali, se naše znanje in posledično institucije neprestano razvijajo. Vsak sistem vrednot, ki trdi, da nekaj zagotovo ve, brez možnosti nasprotovanja, je zgrešen. Religija, ki temelji na "veri", je kraljica tega izkrivljanja, saj trdi, da ve nekaj dokončnega o najbolj kompleksnih vprašanjih izvora človeka, kar pa preprosto ni mogoče v nastajajočem (emergent) vesolju, v katerem se nahajamo.
Razvidno postane, da so poleg obstoječih struktur moči enako nevarni tudi ljudje, ki jim je bilo vtepeno v glavo popolno sprejemanje statičnega razumevanja sveta, kot ga zagovarjajo ti sistemi, s čimer so postali nezavedni čuvaji statusa quo. To velja za vsak sistem, še posebej pa za političnega, finančnega in religioznega. Ker se taki ljudje pogosto poistovetijo z doktrinami države, religije ali poslovnega obnašanja, je za njih vsaka osebnostna sprememba skorajda nemogoča, saj se njihova osebnost združi z ideologijami, ki so jim bile vsiljene.
Posledično ohranjajo doktrine neke inštitucije, četudi zgolj želijo ohraniti svojo osebno integriteto, kot jo vidijo.
Ta cikel moramo prekiniti, saj paralizira našo rast tako osebno kot tudi družbeno.

Resnica in Prehod

Ko razumemo, da je integriteta naše osebne eksistence neposredno povezana z integriteto Zemlje, življenja in vseh drugih ljudi, pot naprej postane jasna. Ko hkrati razumemo, da v našem življenju napredek prinašajo znanost in tehnologija, torej človeška kreativnost, lahko prepoznamo, kakšne naj bodo prioritete v družbeni in osebni rasti in napredku. Hitro lahko vidimo, da so religija, politika in ekonomija, ki temelji na denarju in konkurenci, popolnoma zastarele oblike družbenega delovanja, s katerimi se moramo soočiti in jih prerasti. Zagovarjamo, da je potrebno doseči družbeni sistem, ki deluje brez denarja in politike in v katerem bo izobrazba pripeljala do tega, da se vere in praznoverja sama od sebe izničijo. Nihče nima pravice drugemu predpisati, v kaj naj verjame, saj noben človek nima popolnega razumevanja vsega. Če pa smo bolj pozorni na naravne procese življenja, lahko uvidimo, kako z naravo živeti v sožitju in naša pot postane vidnejša.
Na primer, mnogo ljudi skrbi rast števila ljudi na svetu; slišati je bilo celo čudne izjave tiranskih oseb, kot je npr. Henry Kissinger, ki je izjavil, da bo treba poskrbeti za "zmanjšanje". Kar je seveda zastrašujoče. A pravo vprašanje ostaja brez odgovora: je Zemlja resnično prenaseljena? Odgovor gledan z znanstvene perspektive je ta, da lahko Zemlja preživlja še mnogo več ljudi, če izkoristimo napredno tehnologijo. 70% Zemlje je pokrite z vodo in mesta na morju (ki so le eden izmed projektov Jacquea Fresca) so naslednji korak. Hkrati bo z boljšo izobrazbo o delovanju življenja ljudem bolj jasno, kakšen vpliv na svet imajo njihove želje po naraščaju in rast števila ljudi se bo upočasnjevala, ko bodo ljudje bolje razumeli kako so povezani s planetom in njegovo nosilno kapaciteto.
V bistvu je Zemlja s svojimi viri edina prava "vlada", ki dejansko obstaja. Izhajajoč iz tega lahko ocenimo vse možnosti. Zato je potrebno intelektualno poenotenje vseh držav, saj so najpomembnejše informacije, ki jih kot vrsta lahko imamo, celovit in natančen pregled tega, kaj na planetu sploh imamo. Tako kot na nekem hektarju zemlje najprej ugotovimo, kaj na njem je, da lahko kasneje ugotavljamo, kaj lahko z njim počnemo ali na njem gojimo, moramo isto opraviti s celotnim planetom, saj bomo le tako lahko optimizirali porabo Zemljinih sredstev na nivoju celotnega človeštva.
Mnogi, ki preberejo zgoraj predstavljene ideje, se seveda vprašajo: "Kako naj to uresničimo, če živimo v tako izkrivljenem svetu? Kako naj sploh izvedemo ta premik ali prehod?". To je seveda najtežje vprašanje. Odgovor: nekje je treba začeti. Mnogo je stvari, ki jih lahko naredijo posamezniki ali skupnosti (društva, gibanja), da bi se vizija začela uresničevati. Najbolj pomemben korak je izobrazba.

Hvala za tvojo pomoč!